Maja Gal Štromar :
Draga Barbara!
prebrala sem knjigo in je morda sedaj trenutek, da s
tako veliko zamudo , saj sem tedaj bila v Parizu, izrekam iskreno
sožalje tebi in tvoji družini. Zgodba me je globoko presunila, a nekaj
vem, in to sem začutila tudi skozi Blaževe besede: Resnica vedno pride
na dan. In tudi ta bo prišla. A četudi ne pride v obliki, ki jo
pričakujemo, resnica obstaja in tisti, ki so vanjo vpleteni, tako ali
drugače, čutijo njene posledice in jih nosijo s seboj. Oni in njihovi
potomci. To so dejstva, s katerimi je potrebno živeti in preživeti.
Nekateri so dovolj pogumni in se z njo soočajo, drugim ta človeški
blagoslov ni dan. A soočenje nastopi, tako ali drugače. Tak je naraven
red. In temu se ne nihče, nobena oblika tuzemskega bivanja ne more
izogniti. Nikoli. Maja Gal Štromar
Janez Ohnjec :
Izguba Blaža je resnična in otipljiva. Resnična ker še boli,
otipljiva, zaradi duha tega časa... Upam si napisati, da je bila Blaževa
smrt in vse kar se ni zgodilo po njej, uvertura v današnje stanje
Slovenije in svetovnega reda. Osebna zgodba, ki ti da ceniti sleherni
dan in kriči po Prebujenju človeštva.
Janez Ohnjec
Ladislav Troha :
Spoštovana gospa Furjan!
Hvala tudi Vam in vaši celi družini, da ste me na predstavitev povabili
in seveda za knjigo z Vašim posvetilom. Čestitam še enkrat na tem mestu,
da ste zbrali moči in poguma, da ste zapisali in objavili kar veste in
mislite. Naj ne bo nikoli pozabljeno, da je vašega sina, brata ubila
zelo slaba, koruptivna, zapravljiva, velikokrat tudi nečloveška
organiazcija v slovenski vojski na katero sem sam velikokrat opozorajal,
preden so me izločili.
Vaš sin in brat je zgolj za ljudi, ki so kreirali to čudno združbo zgolj
koratelarna škoda pri njihovih rabotah, ko je šlo za škodljive nabave
oržja in opreme, korupcijo na vseh nivojih, nespoštovanja pravil,
zakonov, predpisov, klientelističnega in nepotističnega delovanja do
najnižjega častniškega in podčastniškega nivoja.
Vaš ljubi otrok in brat ne bi nikoli umrl, če bi bili v tej vojski in še
posebej v enoti v kateri je častno služil vojaški rok, vladali zdravi
medčloveški odnosi in bi bila profesionalnostvsaj na stopnji
organizacije in odnosov skavtov. Morala bi biti veliko višja.
Vmoji knjigi z naslovom "POJOČI MAJOR" sem opisal stanje tudi v enoti
2/52 brigade SV ljubljanske pokrajine kmalu potem, ko je bil ubit Vaš
ljubi Blaž, saj sem bil v to enoto kazensko prerazporejen. Poročilo o
stanju je v knjigi objavljeno. Stanje v katerega sem prišel je bilo
stanje v katerem jebilo možno vse. Tudi umori.
In verjamite, da so vas močno zavedli, ko so vas usmerili v raziskovanje
nečesa kar naj bi vedel vaš sin in brat. To je bilo narejeno samo zato,
da nebi iskali odgovornih za stanje v enoti, ki je botrovalo k umoru
vašega ljubega Blaža.
Meni je zgolj žal, da sem imel takrat sam tako veliko težav in se nisem
mogel bolj posvetiti k temu, da bi vas skušal usmeriti v pravo smer
preiskave, ki bi potrdila to kar pravim. Ampak zagotavljam tudi, da bi
bil tudi tu problem, ker preiskovalci pri nas (še) nimajo prostih rok in
ščitijo tiste, ki so odgovorni. Poveljnik te enote z nazivom (LAKO
ČEMO) je kmalu po smrti vašega sina in brata napredoval v Generalštab
SV, kasneje pa v OVS. Ko sva se srečala v enem izmed lokalov je zelo
očitno pogledal vstran. Kaj mislite zakaj??? Katastrrofalnega stanja v
enoti, ki sem ga popisal, ko sem bil tja premeščen na mesto namestnika
poveljnika, ni nikoli zanikal. Potem veste kakšna slaba vest mu je
nekdo, ki so ga vrgli na cesto. Oni, ki so počeli marsikaj pa so
napredovali.
Bodite prepričani, da stanje, ki sem ga opisal po prihodu v enoto v
kateri je služil tudi Vaš Blaž, se nebi moglo zgoditi v nobeni vojski, v
vsaki normalni demokraciji pa bi za stanje pristojni odgovarjali na
sodišču. Zakaj temu (še) ni tako pa je menda zdaj že jasno.
Ampak nekdo bo odgovarjati moral za to vsesplošno tiranijo nad
slovenskim narodom, ki nikakor ni obšla niti vojske in tudi veliko
mladih fantov, ki so služenje vojaškega roka doživeli kot nočno moro.
Naj dragi Blaž počiva v miru, dokler ga ne rodi neka druga žena. Na nas
pa je, da se potrudimo po svojih najboljših močeh zagotoviti, da bodo
naši otroci zaživeli v svobodi, spoštovanju in resnični demokraciji.
Tudi zaradi tega, ker bodo narejene revizije in popravljene krivice vsaj
živim, ker mrtvih žal ne moremo obuditi k življenju.
RESNICA JE ZMAGA!
Vse dobro!
Ladislav Troha
Sara Corbatti :
Ko si povedala za tvoj dobrodelni koncert oziroma o knjigi, ki jo
pišeš in da jo boš kmalu zaključila, se mi je zdelo neverjetno, da se
lahko kaj takega pripeti osebam, ki jih poznam.
Tisti večer po Zumbi sem veliko razmišljala o tej zgodbi in se v noči zbudila, misleč na Vašega Blaža.
Še isti večer sem mojemu fantu povedala, kar sem
izvedela in tudi on res ni mogel verjeti. Prav tako sem naslednji dan
na delu govorila s kolegico..To samo ker menim, da več ljudi pozna
Blaževo zgodbo, bolj bo ta "živela". Dokaz da si pisala knjigo o njemu
je prav ta, da se ne sme in se ne more POZABITI!
RESNICA bo gotovo prišla na dan in tebe in tvojo družino OSVOBODILA! - Itak vi resnico poznate, Vam jo je Blaž povedal!
Mogoče ne bo do tega prišlo danes in niti jutri,
ampak prepričana sem, da bo. Vsi bodo vedeli, kaj se je Blažu zgodilo
in nekdo bo za to tudi "plačal". Predstavljat pa si res ne morem, kako
je mogoče, da te osebe že 15 let mirno spijo, vedoč resnico!
Ko si na začetku knjige pisala kako je bil Blaž
živahen, sem se nasmejala in si mislilla, kako je morali biti živahno
pri vas doma.
Res iskreno sožalje za Vašo Veliko izgubo, draga
Barbara. Verjami le v resnico in ne pusti, da te drugi - naj bo to
kdorkoli - zaustavi pri iskanju le-te!
Tako naprej Barbara, gotovo boste resnico izvedeli in bo lahko Blaž v miru počival.
Sara Corbatti
Sara Štuva :
Dih jemajoče branje. V eni sapi jo prebereš. S pisateljico podoživljaš
radoživost, smeh, predvsem pa žalost, obup, nemoč, osuplost, jezo,
razburjenost, gnev. Bralec v hipu postane del zgodbe, toliko se v njem
predrami občutek storjene krivice družini Furjan.
Zelo živo se spomnim novic iz leta 1997. Zastavljalo
se mi je na tisoče vprašanj, ki še danes po prebrani knjigi, ne
pojenjajo.
Naj že vendar jutrišnji dan prinese dokaze za resnico!
Srečno, Barbara!
Nataša Cassol :
Knjigo sem prebrala v dveh večerih in odkar sem jo prejela v roke, nisem
mogla prenehati z branjem...sem pa zraven tudi jokala in vse
podoživljala..še enkrat: HVALA za knjigo!
Peter Poles :
Knjiga je pretresljivo ogledalo našega časa in nemoči malega človeka v
boju s povezanimi vodilnimi strukturami, ter upam da tudi osebno
očiščevalno sredstvo. Barbara, ne morem si predstavljat sebe v tvoji
koži... Najbrž bi zaradi besa ob nemoči posegel tudi po bolj radikalnih
sredstvih.
Irena Radanovič :
Draga Barbara!
Močno upam, da bo prišel ta trenutek, ko bo resnica prišla na dan...in
po prebrani knjigi nekako čutim to bolečino s teboj in tvojo družino.
Knjiga je tako za mene, kot verjetno za vsakega, ki jo je že prebral,
polna emocij. Moje mnenje je, da si z izdajo knjige naredila velik korak
in to v pozitivno smer..In upam si trditi, da kljub zamolčani resnici,
odgovoren za to tragedijo ne spi, ne diha, ne funkcionira sproščeno in
da ga bo ta občutek krivde počasi počasi uničil, vsaj upam da je
tako...Želim vam, da kar se tiče vaše bolečine, bo tudi vam nekoč
posijal sonček, Blažu pa je že toplo pri srčku, ko vidi da ste še vedno
močno z mislimi pri njemu.
Mirko Kogelnik :Če smo pravna država,kot govorijo,je država dolžna
truplo izkopati in ga poslati v tujino,da se dobi nevtralno mnenje o
smrti Blaža.
Sam imam sina poklicnega vojaka in mi ni vseeno
kaj se dogaja v SLO vojski,vem samo to da je nekaj
gnilega v njej,vsi navadni vojaki bodo vrženi na cesto,ko bodo prestari
za uniformo,če pa zbolijo ali pa se poškodujejo pa jim že prej ne
podaljšajo delovno razmerje,kam bodo šli,ko pa so zapravli najlepša leta
v vojski,kdo jih bo zaposlil...po takih stresih bodo pa resnični
samoumori dejstvo
SOŽALJE DRUŽINI BLAŽA.
